Pričevalci: Tilka Jesenik Balantič, ponovitev
na sporedu: 28.09.2024 ob 09:05, SLO 2
- Tokratno pričevanje se začne s pesmijo z naslovom V molitev naj se razboli beseda, ki jo prebere pričevalka Tilka Jesenik, rojena Balantič. Njeno pričevanje je nekaj posebnega, saj je v kar največji meri posvečeno spominu na njenega brata, pesnika Franceta Balantiča. Gospa Tilka z veliko prizadetostjo in občutenjem pesnikovega življenja in dela razkriva življenje njune družine in prednikov ter se nazadnje posveti njegovi poeziji in boju za njeno priznanje. France Balantič je v cvetu mladosti izgubil življenje ob partizanskemu napadu na domobransko postojanko v Grahovem jeseni 1943. Umrl je v ognju, kot je v eni od svojih pesmi preroško napisal. Njegove silovite pesmi so za marsikoga vrhunec slovenske poezije v preteklem stoletju. »Moja življenjska zgodba je zgodba pesnikove sestre. Naš rod izvira iz Kamnika in Kamnik je moje mesto. France ga je imel najraje, sanjal je o njem tudi, ko ni bil doma,« pripoveduje gospa Tilka. Mamini sorodniki pa so bili s Krasa na Notranjskem. Mama, ki se je navzela kulture v službi pri nadučitelju v Višnji Gori, se je omožila v Kamnik: »Naša mama, moja mama je bila zelo odločna, zelo inteligentna, bolele so jo socialne razlike. Ni prenesla poniževanja in krivic ter se je vsemu temu uprla in pokazala svoj ponos. Nikoli ni klonila ali priznala, da je manjvredna kot tisti, ki so imeli denar, ki so bili izobraženi.« Oče je bil bolj molčeč, veliko je pretrpel: »On se o težkih stvareh sploh ni pogovarjal, njega je bilo groza tega, kar se je dogajalo. Bil je pa zelo, zelo načitan. Izraze, ki jih uporablja France v svojih pesmih, je pobral od očeta, ki je imel tako izviren star slovenski jezik. France je imel beležko in si je njegove besede zapisoval.« Oče je bil prizadet, ko so Nemci zavzeli Jugoslavijo, ko so začeli pobijati talce, se spomni Tilka. Udarila je tudi revolucija – partizani so ubili dve priljubljeni učiteljici. S sinom in bratom Francetom so med vojno skoraj pretrgali stike, saj je bil Kamnik pod nemško, Ljubljana pa pod italijansko okupacijo. Tako niso vedeli, kaj se je s Francetom zgodilo. Pisal je, da je vse v redu in da se kmalu vidijo. Po eni od italijanskih racij je končal v koncentracijskem taborišču Gonars skupaj s slikarjem Marjanom Tršarjem. Bil je zelo slaboten po hudi pljučnici in je komaj preživel. Tam so nastali Gonarski soneti. Po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam oz. domobrancem. Šel je branit svoje ljudi pred svojimi ljudmi, pravi pričevalka Tilka, ki na ta način opiše vso tragiko državljanske vojne, ki je pogubila brata. V nadaljevanju spremljamo boj za priznanje veljave in spomina na dolgo zamolčanega pesnika, ki je trajal vse do padca komunizma in še naprej. Tilka Jesenik pripoveduje tudi o svoji družini, o svojem pedagoškem poklicu in razmišlja o svoji preteklosti. Skrbita jo prihodnost slovenskega jezika in ravnanje z učitelji. Vir navdiha in moči je zanjo vera, hvaležna je Bogu za dar življenja in tudi za preizkušnje.