TV spored TV SLO 2
5. oktober 2024 - 11. oktober 2024
-
- 0
-
- Vabljeni k ogledu!
-
- Pričevanje Ediltrude Kranjc, poročene Marolt, je pretresljiva pripoved o barbarskem ravnanju komunističnih oblasti s podjetniki in lastniki premoženja, tudi če so ti podpirali partizane. Kranjčevi so imeli v lasti znamenito oljarno v Framu, ki je delovala od leta 1750. Bili so uspešni in so živeli razmeroma dobro. Med vojno so k njim čedalje pogosteje zahajali partizani, oče Emerik jih je hranil. Zato so ga Nemci zaprli, a so ga po posredovanju izpustili. Partizani so postali oblastni, pili so in jedli, streljali ter se čedalje slabše obnašali do družine. Oče je zato nosečo ženo Elizabeto in hčerko poslal v Avstrijo, kjer je Ediltruda hodila v šolo. Po koncu 2. svetovne vojne so komunisti v framski šoli uredili zapor, tja so zaprli tudi Ediltrudinega očeta in staro mamo. Stražar v zaporu je bil tudi očetov brat Jože; ta je hotel brata izpustiti, da bi zbežal, a se je Emerik odločil, da bo ostal, saj ni ničesar zakrivil. Pozneje so očeta, skupaj z nekaterimi premožnimi komunisti, okrutno umorili. Mati in hči sta se po dogodku, ne da bi vedeli zanj, vrnili iz Avstrije. Mater so zaprli, Ediltrudo in brata Tomaža pa poslali k sosedom. Na poti v šolo sta vsak dan videla mamo in jo klicala, nekega dne pa je nista več mogla priklicati. Po otroka je k sosedom prišla stara mama in ju odpeljala v Celje. Nosečo mater so komunisti umorili. Zgodbe, ki so jih vaščani pripovedovali o umoru Kranjčevih, so grozljive. Očete Emerika so ponoči skrivaj zasliševali in mučili, da bi izvedeli, kje ima skrito premoženje. Potem naj bi ga partizan, pomožni delavec na žagi, pokončal s krampom. Ediltrudi je prišlo na uho, da naj bi materi odsekali roki, preden so jo ustrelili. Z bratom sta ostala brez staršev, živela sta s staro mamo in teto Viki v enosobnem stanovanju v Celju. Da so preživeli je stara mama delala kot čistilka na banki in je cele noči šivala. Otroka je skrivala, saj je bilo nevarno, da ju odvedejo na zloglasni Petriček, kjer so v nemogočih razmerah »prevzgajali« otroke pomorjenih staršev. Stara mama se je skušala z vnukoma vrniti v Fram. Stlačili so jih v eno sobo, v preostalih pa je delovala komunistična oblast in očitno tudi Ozna, saj so otroci slišali krike ljudi, ki so jih med zasliševanjem mučili. Vse to je vodil neki Bojevič, ki jih je potem iz hiše nagnal. Živeli so v Celju, oba s pokojnim bratom sta tam končala gimnazijo in nadaljevala študij v Ljubljani. Izjemna pričevalka Ediltruda Kranjc je delovala v šolstvu. Spomin na tragedijo je še živ in kar ne more verjeti, da so med nami še vedno ljudje in politiki, sploh ženske, ki zagovarjajo nasilni komunistični režim, ki je povzročil toliko gorja.
-
- Življenje in ustvarjalnost arhitektov, ki sta pomembno zaznamovali stavbno podobo Maribora do 2. svetovne vojne, potem pa padla v pozabo. Prvi je bil Fritz Friedriger, transilvanski Nemec, ki je v Maribor prišel v zadnjem desetletju 19. stoletja kot gradbenik, stavbenik in arhitekt, drugi pa češki Nemec Mac Czeike. Načrtovala sta slogovno dovršene stanovanjske vile in javne objekte, posvetila pa sta se tudi urejanju mesta. Friedrigerjeva najbolj znana objekta sta vila Transilvanija in Baroničina hiša, biser secesijskega oblikovanja, Czeikejevo pa je znamenito obokano mariborsko pokopališče iz rdeče opeke. V mestu ob Dravi se nikoli nista počutila doma, Friedriger je zagrenjen umrl v Avstriji, Czeike pa kot žrtev povojnega revanšizma. Fritz Friedriger in Max Czeike sta Mariboru zapustila neprecenljivo zapuščino več kot 100 objektov različnih arhitekturnih slogov, med katerimi so nekateri v zelo slabem stanju, spomin nanju pa je šibek, v glavnem zato, ker sta bila tujca. Namen filma je bil ne samo obuditi spomin na ta dva izjemna moža, ampak tudi na njuno arhitekturno dediščino, ki mestu še danes daje svetovljanski pečat, zato bi si zaslužila, da se jo ohrani prihodnjim rodovom. Scenarij Živa Emeršič, režija Boris Jurjaševič.
-
- Bila je popevka in bile so pevke. A le ena je bila Marjana, sinonim skromnosti, ljudskosti, dostopnosti. Njeno življenje, ne vedno lahko, sploh pa brez zvezdniškega glamurja, jo je na odru in na ulici delalo ranljivo. Občinstvo je to prepoznalo in jo vzelo za svojo. Za vse večne čase. Tako je od leta 1957, ko je prvič nastopila na festivalu pa vse do danes še vedno ena najslovitejših slovenskih glasbenih umetnic. Tokratna Poletna noč, imenovana po skladbi s katere izvedbo je Marjana leta 1964 zmagala na festivalu na Bledu, je torej poklon ženski, ki je bila pogosto večja od glasbe same. Ob spremljavI Revijskega orkestra RTV Slovenija so se ji poleg publike na Kongresnem trgu poklonili; Darja Švajger, Nuša Derenda, Braco Koren, Eva Hren, Jadranka Juras, Katrinas, Nina Strnad, Ana Bezjak, Monika Avsenik, Anja Strajnar, Alenka Gotar, Anže Šuštar in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija.
-
- *****
-
- *****
-
- Brigita Bukovec in Andraž Vehovar sta bila slovenska junaka na poletnih olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti. Njuna uspeha in tudi druge izvrstne dosežke slovenskih športnikov boste skozi njihove pripovedi spoznali v osmi oddaji Slovensko olimpijsko stoletje.
-
- Majhnih avtomobilov s štirikolesnim pogonom na trgu ni prav veliko. Tokrat smo vozili suzukija, ki že dolga leta navdušuje tudi po cestah slovenskega hribovja, pa ne samo s tem, ker zmore, temveč tudi, ker je hkrati zabaven. Protiutež malemu suzukiju je veliki toyota land cruiser. Avto, ki pelje po prav vseh cestah sveta. Mi smo ga preizkusili v škotskem narodnem parku; tistemu, ki navdušuje tudi kraljevo družino. Tam namreč takšne robustneže uporabljajo vsakodnevno. Oddajo zaključi mala Oplova corsa. Pogledali smo v zgodovino corsinega marketinga, obudili smo namreč namišljeno rock skupino CMON.
-
- Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
-
- 43. festival Melodije morja in sonca prinaša 14 novih poletnih skladb. V portoroškem Avditoriju bodo nastopili: Prizma, Manu, 2B, Toxine in Marko Vuksanović, Žan Videc, Monika Avsenik, Balladero, Martina, Aljaž Ramot, Trio Vivere, Anabel, Folk idoli, Regina in Bepop. Zmagovalno skladbo festivala bodo izbrali gledalci in poslušalci s telefonskim glasovanjem, občinstvo v Avditoriju, radijske postaje in strokovna žirija. Voditelja festivala sta Lorella Flego in Mario Galunič. Režiserka: Tina Novak.